Odlašanje kot neplačano delo

Teoretično ozadje projekta definira Neja Berger, ki v okolju definira ključni termin temačno odlašanje.

Kot začasen in skrajno razumen oddih se mi ponuja ta ali oni monitor,

saj obljublja kratke vsebine, pobeg v pasivnost za tistih nekaj sekund, preden

nadaljujem z delom na istem monitorju. Potem pa se vsebine začnejo seštevati.

Se en klik. Še en kratek izsek iz nečesa, še en mem, še en mail, še ena epizoda. Samo še ena. Čedalje teže se je vrniti na začetek, ker me zdaj poleg nerazložljive sluzi imobilizira še krivda. Fak, stran vržen dan. In nove “za brezveze” skenslane kave.

Kot rešitev temačnega odlašanja Neja predlaga dvoje:

1. vpeljavo elementov v javni prostor, ki opozarjajo na problematiko
2. implementacijo mobilne aplikacije, ki bi na podlagi uporabnikovih podatkov beležila "koliko enot strojnega učenja je v času uporabe aplikacij proizvedel in kakšno materialno škodo si je s tem ustvaril, ko ni opravljal produktivnega dela"

V začetni fazi je bil cilj projekta mobilna aplikacija, ki omogoča spremljanje porabljenega časa v skupku aplikacij, ki pripadajo določenemu podjetja, preračun "plače", ki bi jo povprečen zaposleni zaslužil in kreiranje kombiniranega povprečnega uporabnika. Slednje je zahtevalo dodatno implementacijo podatkovne baze in zalednega sistema.

V začetni fazi smo se izognili implementaciji "enot strojnega učenja", saj konceptualna avtorja termina ne definirata na tehničnem nivoju. Ravno tako se zaradi tehničnih omejitev, omejimo na implementacijo zgolj aplikacije na sistemu Android.

Implementirana aplikacija je omogočala naslednje funkcionalnosti:

1. prikaz uporabe mobilnih aplikacij Google, Bytedance, Snap in Meta v zadnjem dnevu, tednu, mesecu
2. preračun zneska glede na porabo v posameznem časovnem obdobju
3. aproksimacija videnih oglasov glede na posamezno časovno obdobje in podjetje
4. prikaz skupne porabe vseh izbranih aplikacij
5. anonimizirano zbiranje podatkov za kreacijo povprečnega uporabnika

Aplikacija je bila implementirana v ogrodju Flutter, za zaledni sistem se je uporabilo ogrodje SpringBoot, za hrambo podatkov pa podatkovna baza MariaDB.

Grafična podoba aplikacije v veliki meri sledi dizajnerskemu jeziku Cupertino, večina gradnikov je bila sprogramiranih na novo z namenom prilagoditve dotični problematiki.

V ospredje gradnikov je postavljena informacija, ki uporabnika zmoti, z namenom odvračanja od nadaljnjega odlašanja. Ostale informacije uporabniku po večini ostajajo zakrite, s tem se lahko osredotoči na bistveno informacijo aplikacije, hkrati pa še vedno dostopa do podatkov o načinu generiranja podatkov in razlag.

Avtorja projekta se po prejemu izdelane prve verzije aplikacije, nista odločila za realizacijo projekta in vstop v javni prostor, tako ostaja aplikacija edina zaključena celota idejnega projekta.

Implementirana aplikacija bi sicer omogočala širši poseg v javni prostor in hkrati pridobivala anonimizirane podatke za preostale elemente projekta, kar je osnovni namen konceptualne ideje načrta.

Vendar pa pod drugi strani tudi samostojno zagotavlja dodano vrednost za posameznega uporabnika, saj mu nakaže lastne vzorce uporabe aplikacij na preprost in uporabniku prijazen način.